Stališče: Pogum za nove poti v zimskem turizmu
»Rešimo gore« se imenuje zveza bavarskih okoljskih organizacij, znanstvenikov_ic in deležnikov_ic, ki nasprotuje trenutnim spremembam zakonodaje, ki omejujejo varstvo narave in olajšujejo gradnjo nove smučarske infrastrukture. Zdaj je potreben pogum za spremembo mišljenja – zlasti v regijah, kjer sneg ni več zagotovljen in kjer je smučarski turizem model v izteku, meni Christine Busch, direktorica CIPRA Nemčija.
Zavezništvo #rettetdieberge (»Rešimo gore«), katerega članica je tudi CIPRA Nemčija, je želelo preprečiti sprejetje zakona o modernizaciji, žal neuspešno. Novi zakon pod pretvezo zmanjševanja birokracije dviguje prag za presojo vplivov na okolje pri gradnji smučišč, žičnic in naprav za zasneževanje. V času podnebne krize je to usodno sporočilo. Meja zmrzali se stalno dviga, prav tako se povečuje pritisk na občutljive ekosisteme v gorah. To je še posebej očitno ob pogledu na taljenje ledenikov in vse bolj nestabilna gorska pobočja.
Umetno zasneževanje porabi vedno več energije in vode, kar povzroča velike konflikte rabe. Doline so zatrpane s parkirišči, namesto da bi razvijali javni prevoz. Snežni teptalniki porabijo ogromne količine dizelskega goriva in zbijajo tla. Čeprav nekatera smučišča oglašujejo regionalno ekološko električno energijo ali prihod z vlakom, smučanje nikoli ne bo resnično »zeleno«. Poleg tega selitev v višje lege ogroža vedno bolj občutljiva ledeniška območja. Pozabiti ne smemo niti na tveganje poškodb zaradi trdih umetno zasneženih smučišč.
Zakaj se tako močno oklepamo nečesa, kar ima slabe obete, postaja vedno nevarnejše in povzroča znatno ekološko škodo? Seveda je smučarski turizem ustvaril delovna mesta, zaznamoval cele doline in je pogosto gospodarsko nepogrešljiv. Tam, kjer so še vedno izpolnjeni pogoji za smučanje, naj se smučanje nadaljuje. Še pomembneje pa je, da tam, kjer je smučanje iztekajoči se model, razvijemo alternative, ki so dolgoročno ekološko, socialno in gospodarsko trajnostne. Politika bi morala izkoristiti priložnost za oblikovanje tega prehoda.
Za to je potreben pogum pionirskih regij, turističnih delavcev_k, prebivalstva in politike. Pogum, da uberejo nove in trajnostne poti. Primeri obstajajo že dolgo: planinske vasi uspešno promovirajo bližino naravi in kakovost namesto količine. Kažejo, da so pristna doživetja v naravi pravi kapital Alp. V Jennerbahn am Königsee/D so kljub subvencionirani naložbi v novo žičnico prenehali z obratovanjem smučišča, prodali žičnico in se zdaj uspešno osredotočajo na nežni turizem, kot sta pohodništvo s krpljami in sankanje. Takšne pobude odpirajo nove perspektive in hkrati varujejo naravo.
Kot strastna smučarka poznam čar pršiča. Toda koliko prave narave sploh še ostane v vedno bolj tehnološko naprednih smučarskih središčih, med prometnimi zastoji, množicami obiskovalcev_k in hitro hrano? Je to tisto, kar si želimo kot doživetje narave in počitek? Ne bi smeli razmišljati o tem, kaj izgubljamo, ampak o tem, kaj lahko pridobimo: neokrnjeno naravo s pristnimi doživetji narave, živahne gorske regije in turizem, ki ohranja naše Alpe kot edinstven prostor za življenje in počitek – tudi za prihodnje generacije.
Dodatne informacije
